Domov Splošne informacije Kaj je triaža?

Kaj je triaža?

triaza zdravje

Triaža pomeni razvrščanje bolnikov oziroma poškodovancev v skupine glede na resnost in vrsto njihove poškodbe. Namen triaže oziroma takšnega razvrščanja je oblikovanje skupin obolelih glede na nujnost njihove obravnave. Triaža tako pomeni izjemno pomemben element v reševanju življenj (npr. v reševanju poškodovancev v množičnih nesrečah). S triažo se prednostno razvrsti poškodovane v prioritetne skupine, kar pripomore k hitrejši in bolj pravilni medicinski pomoči poškodovanim. Čeprav gre za zgodovinsko gledano uveljavljen postopek, se triaža tudi danes še vedno uporablja kot klasičen način razvrščanja bolnih in poškodovanih na urgentnih oddelkih. V primeru množičnih nesreč je nemogoče rešiti vse ponesrečene. Pravilna in hitra triaža je najbolj zanesljiv način, da medicinsko osebje izlušči in reši čim več tistih, ki sicer so v življenjski nevarnosti, a imajo največ možnosti, da s hitro medicinsko pomočjo preživijo.

Množične nesreče so po definiciji WHO (Svetovne zdravstvene organizacije) vsi nenadni ekološki pojavi, katerih obseg je tolikšen, da zahteva zunanjo strokovno pomoč. To pomeni, da določen lokalni zdravstveni sistem ne zmore nuditi minimalne zdravstvene oskrbe vsem poškodovancem, zato potrebuje zunanjo pomoč.

Kdaj se izvaja triaža?

Triažo se običajno izvaja na mestu nesreče. Izvaja jo usposobljena medicinska ekipa. V tovrstnem postopku sodelujejo: glavni zdravnik, prvi triažni zdravnik, vodja medicinske oskrbe (zdravnik), drugi triažni zdravnik, koordinator prevoza in oseba na zbirnem mestu reševalnih vozil. Vsak član ekipe ima svoje naloge. Triaža tako zajema:

  • Sprejem poškodovancev in njihova razvrstitev v triažne skupine,
  • Nujna medicinska pomoč oziroma celostna zdravstvena oskrba poškodovancev,
  • Nadzor dela posameznih sektorjev (rdeč, rumen, zelen in črni sektor),
  • Retriažiranje poškodovancev po primarni oskrbi,
  • Organiziranje prevoza ali prenos poškodovancev.

Poškodovanec dobi triažni karton, kar predstavlja njegov identifikacijski dokument, na podlagi katerega se vrši ustrezna oskrba. Triažni karton bolnika spremlja od začetka triažnega postopka pa do končne oskrbe v bolnišnici.

Razvrščanje poškodovancev v triažne kategorije

Bolnike ali poškodovane se razvršča v štiri triažne kategorije:

  • kategorija (rdeča): v to kategorijo so uvrščeni najbolj resno poškodovani. Rdeča kategorija pomeni obravnavo prve prioritete oziroma največjo nujnost. Poškodovanci v tej kategoriji so življenjsko ogroženi (šok ali hipoksija), pri čemer jih je moč z ustrezno in hitro oskrbo rešiti. V to kategorijo sodijo hude poškodbe prsnega koša, trebuha, udov, hujše zunanje/notranje krvavitve, obsežne opekline, plitko in hitro dihanje, bledica, šibek pulz.
  • II. Kategorija (rumena) : sem sodijo nujni poškodovanci. Rumena je oznaka za drugo prioriteto. To so poškodbe, ki lahko ogrozijo življenje poškodovanega, a trenutno življenjsko ne ogrožajo poškodovanca, poškodovani tudi ni v šoku. Osebe v tej kategoriji lahko na ustrezno pomoč počakajo do ene ure brez zdravstvenih tveganj. Sem sodijo zlomi udov, poškodbe trebuha ali prsnega koša s stabilnim krvnim obtokom, večje krvaveče rane.
  • III. Kategorija (zelena) : to so poškodovanci tretje prioritete. Pri njih gre za lokalizirane poškodbe, ki nimajo sistemskega učinka na delovanje organizma. Ti poškodovani lahko na oskrbo in prevoz čakajo več ur. Sem sodijo nezavestni, ki nimajo znakov povečanega pritiska v lobanji in dihajo spontano, poškodovani s stabilnim krvnim obtokom, poškodbe posameznih udov,…
  • Kategorija (črna) : sem sodijo mrtvi. Ko gre za množične nesreče, ni časa, da bi razlikovali klinično in biološko smrt. Vsi, ki ne dihajo ali so klinično brez srčnega delovanja, so razglašeni za mrtve. V to skupino se uvrsti tudi poškodovane s hudimi poškodbami, ki tudi ob optimalni oskrbi nimajo dosti možnosti za preživetje (npr. amputacije več udov, amputacije delov trupa, izpadi notranjih organov, ipd). Tovrtsno poškodovanim v tej skupini se običajno nudi protibolečinsko terapijo.

Za oceno stanja poškodovanca ima osebje na voljo največ 30 sekund. Ob poškodovancih se osebje ne sme dodatno ustavljati, ampak je njihova naloga izvajanje le resnično najbolj nujnih posegov. Zgolj na ta način je mogoče v kratkem času učinkovito pregledati vse udeležene v nesreči.