Revma oziroma revmatizem so vsa bolezenska stanja, kjer so prizadete kosti, mišice, sklepi, vezi in kite (katera niso posledica predhodnih poškodb ali rakavih obolenj), lahko pa so prizadeti tudi nekateri notranji organi (na primer srce, pljuča, koža, ledvici). Pri teh bolezenskih stanjih gre na splošno za opis neznačilnih bolečin in bolezni mišično-skeletnega sistema, pri katerih ne moremo jasno opredeliti vzrok za nastanek bolezni. Revma in revmatizem v ožjem pomenu pa pomeni številne oblike bolezni (poznamo kar preko 100 vrst revmatičnih obolenj), ki so med ljudmi zelo pogoste.

Velik del populacije pri nas ima zaradi revme in raznih bolečin povezanih z njo težave vsaj enkrat v življenju, pri čemer bolečine niso vezane samo na odrasle ljudi, ampak lahko za revmo zbolijo tudi otroci in mladostniki.

Revma sodi med kronične bolezni – to pomeni, da gre za dolgotrajne bolezni, ki so lahko blage in obvladljive ali pa v skrajni obliki celo ogrožajo človekovo življenje. Resnost bolezni je odvisna od vrste revmatične bolezni, za katero posameznik oboli. Težave pri revmi lahko trajajo nekaj časa in se nato stanje izboljša (zaradi zdravljenja ali omejitve bolezni), lahko pa trajajo celo življenje. Potek bolezni se med posamezniki lahko močno razlikuje, zato revma ni enoten medicinski problem, ki bi ga lahko reševali generalno, ampak je pri zdravljenju pomemben tudi psihološki in socialni vidik posameznikove prognoze.

Za zdravljenje bolezni je najpomembnejša natančna postavitev diagnoze, ki se začne pri osebnem zdravniku, nadaljuje pa pri specialistu – revmatologu. Nekatere revmatične bolezni je mogoče opaziti že s pregledom sklepov, pri večini pa je potrebno opraviti obsežno laboratorijsko diagnostiko krvi. Bolnik običajno opravi tudi rentgen kosti in sklepov ter ultrazvok mehkih tkiv.

Simptomi revmatizma

Pri sklepanju na revmatično bolezen igra pomembno vlogo družinska anamneza. Revma se raje pojavlja pri tistih, čigar najožji družinski člani so oboleli za osteoartrozo, luskavico, putiko in vnetno revmatičneoboleznijo. Med prvimi in najpogostejšimi simptomi so:

  • Oteklina v sklepih (v enem ali več),
  • Otekli sklepi postanejo okoreli,
  • Rdečina sklepov, lahko so tudi toplejši na dotik,
  • Ponavljajoča se ali konstantna bolečina v sklepih, brez znanega vzroka zanjo,
  • Povišana telesna temperatura in slabo počutje,
  • Bolečine v mišicah, za katere ni jasnega vzroka,
  • Utrujenost in šibkost,
  • Izguba teka in telesne teže,
  • Razni kožni izpuščaji,
  • Prekomerno izpadanje las,
  • Vnetje oči, lahko tudi občutek suhih ust in oči,
  • Razjede na sluznicah (na ustih, spolovilu),
  • Rojstvo mrtvega otroka ali spontani splav.

Vrste revmatičnih bolezni

Kot že omenjeno je vrst revme preko 100, zato vam predstavljamo samo najpogostejše oblike:

  • Osteoartroza: gre za najpogostejšo bolezen sklepov. Bolezen se pri posameznikih lahko razvija na različne načine. Prizadene lahko hrbtenico ali sklepe, v katerih je sinovijalna tekočina (kolena, kolk, srednji ali končni členki na rokah). Bolezen najprej običajno napade hrustanec. Tveganje za nastanek bolezni povečajo mehanične okvare hrustanca (anomalija sklepov, povišana telesna teža, razne poškodbe).
  • Revmatoidni artritis: avtoimunsko obolenje prizadene predvsem sklepe, lahko pa tudi vse organske sisteme. Bolezen je potrebno zdraviti in se pri ženskah pojavlja kar trikrat bolj pogosto kot pri moških. Pojavnost te bolezni je 1 %. Običajno se bolezen začne s stalno bolečino v sklepih – bolečina je najhujša zjutraj, spremlja pa jo jutranja okorelost, ki traja več kot uro. Sklepi se pri napredovanju bolezni deformirajo.
  • Protin ali putika: bolezen je povzročena zaradi odlaganja kristalov iz sečne kisline v tkiva in sklepe. Najpogosteje bolezen prizadene palca na nogah.
  • Sistemski lupus eritematozus: avtoimunska bolezen vezivnih tkiv, ki lahko prizadene vse telesne organe. Najprej se bolezen običajno pokaže na obrazu in sicer v obliki metuljaste rdečine.
  • Spondiloartritisi: med njimi je najpogostejša Behterjeva bolezen, ki se pogosteje pojavlja pri moških in se običajno začne že v pozni adolescenci. Bolezen prepoznamo po izraziti bolečini v spodnjem delu hrbta in v sklepu, ki povezuje križnico in kolčnico. Jakost bolečine je mogoče omiliti z gibanjem.
  • Sindrom fibromialgije: je ena izmed oblik zunaj-sklepnega revmatizma. Imenuje se tudi »nepojasnjeni bolečinski sindrom«. Gre za bolečino v mišicah, ki se pojavlja na več delih po telesu. Oboleli lahko jasno občuti tudi posamezne točke bolečine, na primer na posameznih mišicah ali na rastiščih kit.

Revmatične bolezni se pojavljajo po vsem svetu, prizadene lahko vse rase in etnične skupine, brez izjeme.

Preventiva

Preventivni ukrepi za preprečevanje revmatičnih bolezni niso jasno znani. Leta raziskav in študij pa so vendarle pokazala, da lahko možnost za obolenje za revmatično boleznijo zmanjšamo z zdravimi prehranjevalnimi navadami in z redno telesno aktivnostjo. Zdrava prehrana namreč zmanjšuje verjetnost nastanka protina oziroma putike, redna vadba pa je najboljša obramba zoper povečano telesno težo, ki je zelo pomemben faktor pri nastanki osteoartroze. Gibanje zmanjšuje tudi okorelost sklepov.

Zdravljenje bolezni

Ker revma pri posameznikih privzema povsem različne oblike, je zdravljenje bolezni odvisno od specifičnega poteka bolezni posameznega obolelega. Zdravljenje poteka upoštevaje doktrino stopenjskega protibolečinskega zdravljenja. To pomeni, da zdravnik bolniku dozo zdravila povečuje postopoma, glede na učinkovanje in jakost bolečin. Obolelim, se najprej običajno predpiše paracetomol. V kolikor ta ne da želenega učinka ali pa gre za dokazano vnetno revmatično bolezen, pa zdravniki običajno predpišejo nesteroidne antirevmatike. Če te bolnik jemlje dalj časa, je potrebno zaščititi želodčno sluznico. Če bolnik boleha za revmatoidnim artritisom, mu revmatolog predpiše posebno zdravljenje, s katerim zavarujemo sklepe pred uničenjem in se skušamo izogniti invalidnosti. Skrajna možnost so tudi operativne zamenjave sklepov (kolkov, kolen).

Pri zdravljenju lahko veliko naredi tudi bolnik sam. Priporoča se redna telesna vadba in izvajanje določenih predpisanih vaj. Posebej učinkovita vadba je plavanje. Pri fizioterapevtih se bolniki lahko pozanimajo o tehnikah sproščanja, s katerimi se zmanjša napetosti v mišicah in znebi stresa. Mnogi oboleli pričajo tudi o blagodejnih učinkih akupunkture.

Revma in hrana

Stroka opozarja, da na pojavljanje revmatičnih obolenj, predvsem artritisa, vpliva tudi uravnotežena prehrana. Mnogi strokovnjaki so zato mnenja, da lahko s pravilno prehrano preprečimo oziroma omilimo posledice artritisa. Med pomembnimi hranilnimi snovmi so tako maščobne kisline omega3 in ribje olje. Prehrana, bogata z omega 3 maščobnimi kislinami, je: laneno seme in olje, ribe (losos, rakci), orehi, kuhana soja in sojino olje, surovi tofu in zelena listnata solata. Ribje olje vsebuje veliko količino omega3 in je največkrat dostopno v gel kapsulah. Veliko količino omega 9 enojno nasičenih maščobnih kislin (oleinska kislina) vsebuje olivno olje, ki ga veliko uporabljajo v Sredozemskih državah, kjer je število obolelih za artritisom manjše. Študije so dokazale, da olivno olje zmanjša bolečino in bolezenska znamenja v šestih mesecih pri vsakodnevnem uživanju šestih gramov. Obolelim za revmatičnimi boleznimi se priporoča tudi uživanje vitamina D, saj preprečuje izgubo kostne mase in je nepogrešljiv pri njeni gradnji. Največ vitamina D zaužijemo s siri in mlekom. Priporočen vitamin je tudi vitamin E – dnevni vnos vitamina E naj bo od 15 do 30 mg in ga najdemo v oreščkih, polnozrnatih izdelkih, sončničnem in rastlinskem olju ter zeleni listnati zelenjavi. Za lajšanje bolečin in vnetja sklepov se priporoča GLA (omega 6 ali linolenska kislina). V večjih količinah jo je moč zaužiti v konopljinem ali lanenem olju.

Selen v človeški prehrani nastopa kot mikrohranilo. Uporabljamo ga za odstranjevanje prostih radikalov in v drugih antioksidantnih encimih, igra pa tudi vlogo pri pravilnem delovanju ščitnice. Zadostne količine selena dobimo v žitaricah, mesu, ribah in jajcih. Posebno bogat vir selena so brazilski oreščki. Pri zdravih ljudeh je pomanjkanje selena relativno redko, pri obolelih za artritisom je pomanjkanje pogosto. Priporočen dnevni odmerek za odrasle je 55 mikrogramov dnevno. Več kot 400 mikrogramov dnevno lahko pripelje do zastrupitve (selenoze). Obolelim se priporoča tudi zmanjšanje vnosa rdečega mesa ter nadomestiti potrebe po železu z drugimi živili (alga spirulina, fižol, suhe slive, jajca).