Parkinsonova bolezen je razmeroma redka, vendar težka degenerativna kronična bolezen možganov. Trenutno je neozdravljiva, kar pomeni, da je prisotna do konca življenja. Za njo v Sloveniji trpi 4.000 ljudi, večinoma pa so bolniki stari nad 50 let, na celem svetu pa je obolelih 6.3 milijona ljudi. Parkinsonova bolezen skoraj enakovredno prizadene tako moške kot ženske in ni pogojena ne socialno, ne etnično, ne ekonomsko, kot tudi ne geografsko.
Vzroki za to bolezen so še nepoznani, imajo pa svojo vlogo genetski dejavniki in tudi vplivi okolja. Zdravniška stroka pa trdi, da ta bolezen ni dedna oziroma ni genetsko pogojena. Njena značilnost je, da se razvija počasi in se prične že 20 ali 30 let pred nastopom znakov. Zato je naše zdravstvo usmerjeno predvsem v zgodnjo diagnozo in preventivno ukrepanje.
Glavna značilnost te bolezni je pomanjkanje dopamina v možganih. Posledica je prizadetost živčnih celic (dopaminergičnih nevronov), ki so povezane z gibalnim sistemom. To povzroči veliko težav, kot so tresenje, upočasnjenost gibov, oteženo hojo s padci v poznih fazah bolezni, tih, slabše razumljiv govor, depresivno razpoloženje, motnje spanja, bolečine, težave s koncentracijo in spominom ter motnje višjih duševnih funkcij. To pomeni, da se kažejo tako motorični kot tudi nemotorični simptomi. Zakaj pa dejansko pride do prizadetosti živčnih celic, pa znanstveniki še niso natančno ugotovili.
Kako prepoznati znake Parkinsonove bolezni?
Motnje gibanja – večinoma se na začetku pojavi tresenje rok v mirovanju, ki ob vsakodnevnih opravilih preneha. Največkrat to opazijo svojci in ga na to tudi opozorijo. Tresenje je ob vznemirjanju in razburjenju intenzivnejše. Ena od značilnosti je tudi počasnost gibov in okorelost udov, kar se opazi v manjših in natančnih opravilih (zapenjanje gumba). Njihova pisava postane bolj drobna. Načeloma se težave pojavijo le na enem udu in se kasneje razširijo na ostale.
Spremenjena telesna drža – pri hoji oziroma ko ne sedijo so v pasu sklonjeni naprej. Njihovi koraki nastanejo kratki, kasneje se niti ne morejo obrniti na mestu in ko se pri hoji ustavljajo, saj ne morejo narediti novega koraka.
Telesne motnje – pojavijo se lahko omedlevice, pri moških impotenca, motnje mokrenja in nestabilnost.
Parkinsonova bolezen prizadene vsakega posameznika različno. Posledica tega je, da enotno zdravljenje ne obstaja. Vseeno pa obstajajo jasna priporočila zdravljena in sicer za vse faze bolezni. Bolnikovo stanje je zato treba vedno redno nadzorovati in skladno s spreminjanjem njegovih simptomov prilagajati terapijo zdravljenja. Opozoriti je potrebno tudi na dejstvo, da se nekaterim bolezenski znaki pojavijo pozneje kot drugim. Pri nekaterih lahko celo traja več let, preden se bolezen ugotovi. Je pa res, da načeloma zdravniki ne diagnosticirajo Parkinsonove bolezni takoj oziroma lahko diagnosticirajo kaj drugega, saj so lahko simptomi med različnimi boleznimi zelo podobni.
Bolezen pa ne vpliva le na prizadetega, vendar tudi na njegove svojce. Ko se bolezen v kasnejših fazah razvije, je samostojno življenje skoraj nemogoče. Zato je potrebno urediti pravilno varstvo in nego obolelega, pri čemer pa imajo največjo vlogo svojci oziroma družina. Večina se jih odloči za negovalca na domu, drugi pa za dom za ostarele.
Zaključimo lahko, da je Parkinsonova bolezen zelo neprijetna. Njene posledice so vidne tako v motoričnem gibanju kot v drugih motnjah. Čeprav vzroki zanjo še niso poznani, se medicinska stroka trudi izboljšati zdravstveno stanje bolnikov s to boleznijo. Pravilno pa je, da se starejše opazuje kar se tiče njihovega gibanja in ostalih nevšečnosti, da se čim prej postavi diagnoza in pomaga za lažje življenje.
