Zakaj darovati organe in tkiva?
Darovanje organov in tkiv je v prvi vrsti človekoljubno, humano, nesebično in altruistično dejanje posameznika, s katerim lahko reši življenja več ljudi. Darovanje delov človekovega telesa je mogoče že za časa življenja (organov in tkiv brez katerih lahko darovalec nemotene živi dalje ali se obnovijo) ali po smrti. Brez tovrstnega darovanja ne bi obstajala medicinska dejavnost presajanja organov in tkiv, brez katere bi bilo za vselej izgubljenih mnogo življenj. V času življenja lahko darujemo eno ledvico, del jeter, del črevesja ter tkiva in celice, ki se lahko obnovijo (koža, kostni mozeg). Pri nas lahko zakonsko darujemo organe za časa življenja zgolj tistim, s katerimi je darovalec sorodstveno, genetsko ali pa emocionalno povezan. Edina izjema je darovanje krvotvornih matičnih celic. Za zaščito pred zlorabami vsak tak primer darovanja posebej obravnava Etična komisija za presaditev. Po smrti lahko darovalec daruje ledvici, srce, pljuča, trebušno slinavko, tanko črevo, roženici, kosti, sklepe, vezi, kožo, srčne zaklopke in žile. Pri odvzemu po smrti so nekateri organi posebej občutljivi za presaditev, zato morajo biti do samega odvzema dobro prekrvavljeni.
Odločitev za darovanje organov in tkiv je odločitev za življenje, ki temelji na solidarnosti in čutu za sočloveka. Nikoli ne moremo vedeti, kdaj bomo takšno pomoč potrebovali sami ali naši svojci, zato je o darovanju organov smiselno razmišljati že za časa življenja.
Kako se opredelimo za darovanje?
Svojo odločitev lahko podamo v obliki »oporoke« ali pa jo povemo svojim najbližjim. Po smrti osebe se tako preveri odločitev pokojne osebe o darovanju. Če iz zbirke zdravstvenih podatkov ta odločitev ni razvidna, se o njej povpraša svojce. Odločitev za darovanje je mogoče izraziti pri pooblaščenih osebah na prijavnih mestih v Zdravstvenih domovih, v nekaterih lekarnah, na nekaterih območnih enotah Rdečega križa. Pri prijavi mora oseba predložiti osebni dokument in kartico zdravstvenega zavarovanja. Oseba nato izpolni pristopno izjavo, katero se pošlje na organizacijo Slovenija-transplant. Darovalec se lahko kadar koli naknadno premisli in svojo odločitev o posmrtnem darovanju organov ali tkiv prekliče. Odločitev za darovanje je po pristopni izjavi vidna v sistemu zdravstvenega zavarovanja, pri čemer gre za skrbno in strogo varovane podatke, do katerih imajo dostop zgolj pooblaščene osebe. Tako ni bojazni, da bi prišlo do kakršnih koli zlorab. Darovanje organov je anonimno, tako da prejemnik ne more izvedeti podatkov o svojem darovalcu. Prav tako družina darovalca ne more izvedeti ničesar drugega razen tega, ali je bil organ presajen.
Preko darovanja organov človek tudi po smrti živi skozi druge ljudi.
Kako poteka darovanje organov?
Da nekdo lahko daruje organ, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
- Potrjena smrt darovalca,
- Izključitev neozdravljivih okužb pri mrtvem darovalcu,
- Izključitev malignih obolenj darovalca,
- Ustrezno prekrvavljeni organi, pripravljeni za odvzem,
- Ni prisotnih nikakršnih zadržkov preiskovalnega sodnika v primeru sodne obdukcije.
Ko so zgornji pogoji izpolnjeni, se izbere prejemnika za posamezne organe. Pri tem ne gre za naključno izbiro, ampak je pri presaditvah organov potrebna skladnost krvne skupine, tkivna skladnost in skladnost velikosti organa. Po odvzemu organov ali tkiv je poskrbljeno za ustrezno hrambo in transport.
Če človek za časa svojega življenja ni jasno opredelil svoje odločitve za darovanje organov po smrti, potem se sme njegove organe po smrti odvzeti samo in zgolj, če temu ne nasprotujejo njegovi najbližji.
Postani darovalec organov!
Od leta 2004 je na zdravstveni kartici viden zapis o odločitvi za darovanje organov. S tem so želeli ljudi informirati o pomenu darovanja, ki predstavlja najvišjo obliko pomoči sočloveku. Darovalec lahko postane vsak zdrav človek, ki ni okužen s kakršnimi koli infekcijskimi in virusnimi boleznimi ( npr. HIV, hepatitis B, C) ter nima malignih obolenj. V primeru mladoletnih oseb, se lahko za darovanje le te odločijo po dopolnjenem 15. letu starosti. Smiselno je, da se človek za darovanje odloči že za časa svojega življenja, saj je na tak način prihranjenega obilo dragocenega časa, ki je lahko odločilen za preživetje drugega človeka.
